Mlad in zagnan

Dve besedi s katerima dokaj zadanete moj karakter. Če samo pogledam analizo na Tekaškem dnevniku je takoj jasno, da je bilo letošnje leto zelo aktivno. 18.4. Formaraton, 3.5. Ormoška polovička, 16.5. Radenci, 12.8. Trans Slovenija 1. etapa (odstop na polovici) 19.9. NKE Austria 100K lauf, 7.11. Sladkih6, skupaj letos že dobrih 3566K, uničeni 4 pari copat... Pred vrati je tudi verjetno še ena nepozabna prireditev Ultra promo Istra u mom srcu, ravno danes sva se z Urško hecala: "le kdo si za božično darilo podari ultramaraton???", hm jaz?

Pred kratkim so me zasrbeli podplati za še eno proreditev Trans Slovenija winter edition, ultramaraton po Sloveniji v zimskih razmerah. Sprva sem si že začel delat plane kako bi celotno stvar izpeljal toda danes me je stvar minila, pa ne zaradi zahtevnosti. Če pogledam plane za prihodnje leto: Čazim, Steyr, še ena 100k v Avstriji, mogoče poletna TS kaka etapa, Celje-Logarska , 2 maratona, ena polovička, rečem si: "ne fant premlad si še". Konec koncev mi tek predstavlja sprostitev nekaj v čemer uživam, nočem, da se spremeni vse skupaj v neko obvezo, neko rutino, nek začarani krog. Malo moram tudi gledat na zdravje (sedaj še toliko bolj) in druge stvari, katere je škoda zamuditi. Ja sem ultraš, toda najprej mislim z glavo in dejstvo je da se počasi daleč pride, le vztrajat je treba, kar pa pri meni ni problem.

No skratka komaj čakam Istro, ne zaradi teka temveč zaradi družbe predvsem pa pokrajine, ki že na slikah jemlje dih. Mogoče celo koga pripravim, da gre zraven, no sicer je še kar nekaj časa do takrat toda zdi se mi da dnevi vse hitreje minevajo...

Kako se je začelo

Ok torej ker ne morem (spet) kaj dolgo spat sem se odločil, da se pred učenjem malo razpišem. Glede na to, da se vsi predstavljate, naj še jaz napišem nekaj o sebi, čeprav ni še dosti "materiala" o čem bi lahko pisal.
Skratka rodil sem se pred dobrimi 23-imi leti v Rakičanu pri Murski Soboti, sprva smo bili doma v stanovanju v Murski, leta 1991 pa smo kupili hišo v Černelavcih in se preselili tja. Glede na to, da sem bil v mladih letih bolj "buckaste" sorte in pa, da sem imel ginekomastijo (vprašajte googla), sem bil večkrat tarča, ko je imel kdo slab dan. No z namenom, da bi slednji problem odpravili smo se podali na obisk v Pediatrično kliniko, kjer sem zraven čakalne liste (na operacijo nisem smel pred 17 letom), dobil še v roke list, kako naj se prehranjujem (na kratko dieto, imel sem med 5-10kg preveč) ter napotek, da sem morem vsake tolko oglasit nazaj na kliniki, kjer me bojo spremljali. No prehranjevalni načrt se je spremenil na zdravega, od guljenja trdih crispy-jev do takrat revolucionarnih piščančjih prsi, kar takrat seveda nisem razumel, se je stanje poooočasi začelo "izboljševat". V začetku srednje šole sem dodal še kolesarjenje, da je stvar postala bolj zanimiva, no vsaj zgledalo je tako, da grejo stvari na bolje. Kljub vsemu pa je vse skupaj naznanjalo temno obdobje srednješolskih dni.
Ko sem začel ugotavljat, da imam moč nad samim seboj in, da lahko sam s sabo "manipuliram" sem ob vse manjših številkah na tehtnici postajal vse bolj srečen. Količina treningov se je začela povečevat, količina hrane pa zmanjševat, na začetku nekoliko počasneje nato pa drastično, skratka počasi sem zabredel v anoreksijo. O tem ne bi veliko samo toliko, da je trajalo dobre 3 leta, da sem prišel spet nazaj na "normalna" pota, sprva zdravljenje na pediatrični (3 mesece tam, da so me nafilali pol pa domov, to je po intervalih trajalo 2 leti), v 4. letniku pa smo ugotovili, da obstaja posebej klinika za motnje hranjenja (EMH) v katero sicer težko prideš ampak fantov nas je malo manj, tako da sem bil kmalu tam. Zdravljenje je trajalo ene 6-7 mesecev, temeljilo pa predvsem na tem, da se sprejmeš takega kot si, nobeden te ni nič silil, če boš jedel ali ne (živel ali ne če povem kruto) si moral sam sprejet. No skratka bilo je uspešno.
Kljub vsemu direndaju sem normalno končal srednjo šolo in maturo ter tako iz klinike direktno prišel na faks, ker sem bolj praktičen tip sem seveda izbral strojno fakulteto v Mariboru, oziroma smer gospodarski inženiring (zraven še ekonomija). Tam sem bil 2 leti ampak se je izkazalo, da iz te moke ne bo kruha, deloma tudi zaradi "čudnih" odnosov z predavatelji in asistenti (določene izpite so ti že v naprej povedal ali ga boš naredil ali ne, še svinčnika ti ni bilo potrebno vzet v roke). Kljub vsemu nisem obupal in tako presedlal v Ljubljano na študij fizikalna merilna tehnika (fizika vsš), ki pa se je izkazal za zelo plodnega (zaenkrat). No pa da se vrnem k športu, ko sem bil spet "zunaj" sem se sprva še iskal nato pa počasi začel najprej s fitnessiranjem. Ob iskanju informacij o pravilni vadbi sem naletel na forum mojtrener, kjer sem spoznal Tatjano, Gorana in vse ostale vodilne, sčasoma pa sem postal del njihove ekipe in tako smo skupaj preživeli kak dan v naravi in potepanju, ter seveda na kolesarskih maratonih za katere sem se odločil ko sem se naveličal 4 sten fitnessa. Kolesarjenje je sicer fajn toda tu je še vseeno vmesni člen - kolo, na katerega se lahko vedno zaneseš in ob spustih odpočiješ razbolele noge, ampak hotel se več, hotel sem videt česa je telo samo zmožno. No tako sem prišel do teka.
Odskočna deska je bil vsekakor Tekaški forum, vse novice in informacije, ki jih tekač potrebuje na enem mestu, Tekaški koledar, poročila s tekem, slike s prireditev, tekoči opominki, če si slučajno pozabil na prihajajoči ogodek, in še bil lahko našteval. Kmalu je prišel čas za mojo prvo prireditev, Ljubljanski maraton 2007 polovička ali 21 km guljenja copat. Nad rezultatom(370) sem bil več kot presenečen, brez neke osredotočene vadbe, tipov treninga sem se že takrat namreč približal času 1:30:00, najbolj pa se mi je v spomin vtisnilo slabo vreme, ko nisi vedel ali švic po tebi teče ali dež, ter srečanje starejšega gospoda (ene 60 let) med tekom, ko je ob pogledu na uro začel tarnati, da zelo slabo teče (mimogrede jaz sem bil že na hlapih) :))). No ker pač nisem vajen biti na miru so se stvari začele počasi stopnjevat, prišel je prvi maraton Treh src Radenci, tudi tokrat me je rezultat (53) prijetno presenetil, no saj me načeloma vedno saj nikoli ne grem z nekim določenim namenom na tekaške prireditve, glavni je predvsem uživanje in pa druženje, vse ostalo je le nagrada za trdo delo. No dolgoročni cilj pri maratonu je, da bo ta enkrat padel pod 3:00:00, čemur sem se letos že lepo približal. Kot dobro veste pa sem letos zelo globoko zaplaval v ultraške vode, sicer je glavni krivec Rajko in njegovih presneto Sladkih6 pri katerih sem že od začetka zraven. Kot veste prvih nekaj ultraških nastopov ni bilo ne vem kako zelo uspešnih in so bili večinoma zaznamovani z odstopi zaradi odpovedi želodca s katerim imam vsake toliko težave. Trans Slovenija je bila prva letošnja, kot omenjeno sem na dobri polovici odnehal, ker je to izgledalo kot tek od wc-ja do wc-ja, v tistih vremenskih razmerah pa tudi veliko dehidracijo zato pač nisem hotel tvegat. Kmalu sem dobil možnost popravnega izpita, ker so fantje ugotovili, da kljub svoji starosti mislim resno me je Inot povabil zraven če grem v Avstrijo, natančneje v Steyr na 100 km ultramaraton, tega ni bilo treba dvakrat povedat. Pridružil se nama je še Boris, tako da smo trije mušketirji, edini iz Slovenije, navalili na Avstrijo, več o tem sem pa napisal v blogu. Je pa bil to res eden izmed tekov, ki se bojo verjetno za večno vtisnili v spomin, 100ka je le 100ka, drugo mesto kategorično in uvrstitev na svetovno lestvico, pa dodata še dodatno težo k vsemu, aja pa po neuradnih podatkih sem postal menda najmlajši ultramaratonec v Sloveniji. Seveda pa ne smem pozabit še tudi na letošnjo najbolj sladko prireditev Sladkih6, kjer sem kot obljubljeno in napovedano odtekel v stilu, in za nagrado odnesel 3. mesto absolutno, skratka prelep zaključek sezone.
Sedaj kar fajn v bolečinah, obremenjen s faksom itak da migam naprej, zima me res ne bo ustrašila, sicer pa me kot darilo za letošnjo "uspešno" sezono, čaka še zadnja prireditev Istra u mom srcu, seveda v celotni dolžini, čeprav mi je Predrag po telefonu lepo razložil, da gre za precej zahtevno prireditev ampak sva kmalu razjasnila kako je na stvari :)))). Za naslednje leto nimam nekih večjih planov, ker mi slednje drugi delajo :)) oziroma, kar je zelo lepo od njih, me vabijo vedno zraven in če imam čas seveda, da sem vedno zraven. Nekak najbolj me srbijo noge, ko čakam na naslednjo, kajti tek čez Slovenijo ima le svoj čar in delit ga z ostalimi je nekaj najlepšega. Seveda pa bo letošnje leto v znamenju novih spoznanstev, ljudi, ki te spoštujejo, občudujejo in me kljub moji mladosti in norosti :D imajo za sebi enakega, to je tisto v čemer je smisel vse te pravljice....druženje z vami.

Prekmurje ma svoj čar

Četrtek, Ljubljana 5 ura zjutraj, pogled skozi okno pove svoje, še eno izmed mnogih meglenih juter. V tem času je Ljubljana totalno depresivna, vsi samo hitijo v svojo smer, kot kure ki brezglavo dirjajo sem in tja po dvorišču, da najdejo najlepšo zrno. Priznam letos se je sivina dotaknila tudi mene, treningi, faks, delo v laboratoriju in predvsem vreme so izpili dobršen del moči iz mene, ampak kot sem ta mesec že večkrat slišal, Prekmurci se ne damo tak hitro! In ravno to je bil razlog, da sem moral za vikend v prekmurje, rabil sem njegov čar, no saj so bili tudi drugi razlogi...

Rezultat vztrajnega dela

Četrtek je minil predvsem v reševanju opravil z faksa in pa dogovarjanju o planih za petek, saj sva se z očetom zmenila, da greva na Goričko uredit vrt, drevesa, pokosit travo in še kaj se bo našlo, skratka, da pripraviva vikend na zimo. Ja to sem rabil... Sploh ne veste kako sproščujoče je vihtenje grabelj, porivanje kosilnice gor in dol po hribčku, nalaganje vej na kurišče, opazovanje praznjenja greznice (človek se nasmeje na vsa usta ob poslušanju komentarjev pravih Goričancev :D)

"Če pa zdaj ne potejgne pa se fkup poteren pa direkt na odpad odpelan!!!"

Človeka fizično delo tako ne le okrepi ampak tudi notranje obogati, saj je večina problemov v moji glavi takrat enostavno izpuhtela. No kmalu je bila ura za odhod domov na kosilo, katero sva si tokrat krvavo zaslužila.

Zvečer pa smo se zmenili, da se dobimo še na Bowlingu. Jaz, Martina, Valentina, Romana in Patricija smo tako bolj ali manj zavzeto napadli kegljaško stezo. Patricija je sicer sprva nekoliko tiho opazovala, zvedeli smo da je to njen prvi nastop, iz igre v igro pa je svojo tehniko izpopolnjevala, meni pa je žoga postajala vse težja in težja :P tak da sem začel popuščati neusmiljenemu pritisku (ne bom se izgovarjal takrat je blo nekaj drugega prijetnejšega ko nabijanje kegljev...:D). Sicer pa stvar ni v igri in tekmovalnosti, katere pa nekaj seveda konec koncev ne sme manjkati, temveč v druženju saj je slednjega iz leta v leto manj.

Mal jih pa moraš vzpodbujat...

Danes pa sem bil zmenjen še s Tatjano, da greva skupaj na trening, seveda mi tega ni bilo potrebno dvakrat za povedat. Odločava se še na katerem maratonu bom njen uradni zajec :D vendar jaz vseeno navijam za prvega, kajti počasi sem začel postavljat "temelje" za naslednjo sezono. Načeloma razmišljam, da bi bazo naredil v tempu kot sem delal sedaj daljše teke, oziroma nekoliko hitrejše z namenom, da pridobim na dinamiki, splomlad pa bo rezervirana za tempo treninge, na intervale pa ponavadi kar pozabim :D.

Prej pa sem se še po dolgem času zglasil pri Matjažu in pa Tanji s katerima smo vrgli še eno kratko debato o tem in onem.
Včasih se zamislim... ne pijem alkohola, ne ponočujem, svoj prosti čas raje posvetim kurjenju superg, preživljanju časa v naravi, ja očitno sem malo nor, kar tudi večkrat slišim ampak sedaj to jemljem kot kompliment, si pač nismo enaki ;). Ok dovolj samohvale, zadnje čase malo večkrat pomislim, da sem lahko ponosen kaj sem in kdo sem, in prav je tako, to bi moral narediti vsakdo izmed nas.

6 ali 100 sladkih?

Pa je za nami, najslajši dan v letu, no vsaj za nas, ki smo bili tam. Zbirat smo se začeli nekje okrog 9 ure, sami večinoma znani obrazi, same legende tekaškega foruma, nekateri smo zraven že vsa tri leta in ni mi žal, da se vsako leto vrnem. Na začetku me je tudi nekoliko presenetilo sporočilo, ki sem ga dobil, bilo je ta pravo, hvala.



Kmalu je bil čas, da se podamo na šest urno norenje, v krogih, po Sladkem vrhu.



v Kaj se podajamo smo načeloma vedeli že ob sami prijavi, seveda pa so nekatere še bolj prepričale mize, ki so se kar šibile od dobrot domačih ali ne domačih, glavno je bilo, da vsebujejo zadostno količino "cukra".




Pa še malo pod drugim kotom:



Sprva sicer nekoliko oblačno vreme se je kasneje prelevilo v prelep sončen dan, ja vreme je kljub dokaj nizkim temperaturam zdržalo, slednje so mi sicer povzročale kar precej težav, kar je občutil marsikdo, ki mi je med tekom stisnil roko.



Drugače pa je bil sam tek bolj kot borba z glavo in telesom, ki sta zdaj že tako ali tako navajena vsega najhujšega, spet borba z želodcem. Krči so se začeli že tam nekje po 15 krogu ko sem spil testno energijsko pijačo, ki nam je bila na voljo. Od takrat naprej pa je šlo kot po vlaku smrti malo gor malo dol. Družbo mi je prvo polovico delal Vencelj s katerim sva kot sem do sedaj že večkrat omenil na takih prireditvah pač nerazdružljiva, žal pa je takrat odnehal in sem moral nadaljevati sam s svojim norenjem, verjetno je bil hud ker sem mu večkrat kako zapel :))). No zaradi krčev nisem polagal tolko pozornosti kolko energije vnašam v telo zato mi je začelo tam po 55 krogu kar hudo primanjkovat moči, odločil sem se da malo počijem, vzamem malo kemije in pa seveda pojem nekaj ker mi je kar fajn krulilo po želodcu. Z novo energijo sem spet dobesedno "žgal" naprej in počasi nabiral nove kroge, utrujenost je začela sekati v noge tam okrog 62 kroga, ko sem si začel govorit, da le še tri odtečem pa imam več kot dovolj za danes. V tistem pa me je prehitel zajc in mi dejal, da sem tretji in naj še malo stisnem, ker je bil zasledovalec le kakšen krog za mano. No razlog je bil dovolj očiten, da sem stisnil zobe in tekel še naprej dokler me pač ne ustavijo v štartno ciljnem prostoru, sicer pa se zadnje 4 kroge tako ali tako ne spomnim več.

No po dobrih šestih urah pa je bilo končno vsega konec, takega prihoda v cilj še ne pomnim, zadnjih tristo metrov, kot imam v navadi, je sledil ciljni šprint, pač žgeš kolko se da, navijanje in vzpodbujanje ter seveda kasneje čestitke pa so bile nepopisne.

Končni rezultat? 3. mesto absolutno, ena plaketa več, in pa nasmeh na licu sta povedala svoje. Najbolj pa me je presenetilo to, da smo "mladi" ultraši ugnali vse ta stare in izkušene mačke, no mogoče je pa čas, da začnemo mi z bojem, ki so ga oni "bili" do sedaj in da ohranimo ugled in spoštovanje TF, doma in na tujem.

Za konec čestitke in zahvala vsem , ki ste bili tam, ki ste navijali, če bi omenil vsakega verjetno ne bi tako hitro prišli do konca. Hvala predvsem Patriciji, Venclju, Tatjani in pa Boštiju za vzpodbudne besede in pa misli, Urški za preživelo "mučenje" ter seveda družini Koražija, brez katere tega in takega dneva ne bi bilo, kapo dol! Se vidimo drugo leto!

Za konec pa še hvala za prečudovite fotke Maksimiljanu, sicer pa same povedo več...

Navali narode

"Bo sladkih res sladkih?", vprašanje, ki mi roji po glavi že od nedelje. Že takrat je dalo slutit, da ne bo ravno blesteči teden pred mano, bolečine v nogah, nenadne hude ohladitve in pa težave z želodcem od ponedeljka so tisto kar ga je nekoliko zameglilo. Borb z želodcem sem že vajen, načeloma lahko rečem, da jih kar pogrešam če jih ni, človek se pač sčasoma naveže, toda takih kot so bile tokrat pa že dolgo ne. Pa ravno sedaj, ko bi moral malo bolj poskrbet in gledat kaj dam v usta oziroma, da dam kaj več v usta je šlo kar nekaj ven iz mene pa tudi apetit me je čist minil, pomagala je Coca-cola, vem da ni to najbolj pametna rešitev, ampak v krizi še pes mačko pojé. No da bi pa vseeno pokril dnevne potrebe sem preizkusil tudi kašico, če imate otroka jo toplo odsvetujem ker bo verjetno končala v vas, je namreč brez sladkorja, kot testni zajček pa sem navajen že vsega in ta je glih po mojem okusu :)). No skratka stanje se počasi izboljšuje, Sladkih6 nas nestrpno čaka upam, da bo tako kot sem si zamislil, čeprav bo moja spremljevalna in podporna ekipa ostala letos doma, tako da bom moral malo več sam paradirat.

Ker sem ta teden malo več počival sem si čas krajšal s prebiranjem raznoraznih člankov. Najbolj so mojo pozornost pritegnili predvsem tisti z nekoliko bolj vročo vsebino: Skrivnosti zadovoljne ženske,Deset vrst ženskega orgazma,Kaj moški želijo pa ne upajo povedat naglas in še bi lahko našteval. Zakaj sem jih omenil? Predvsem zato, ker začne človek razmišljat v smeri, če je potrebno, da "osrečiš" in "zadovoljiš" žensko prej prebrat navodila za uporabo ali pa raje kar kak leksikon, preden se stvari sploh lotiš. Ljudje kompliciramo, to je dejstvo ampak včasih pa res ni treba pretiravat. Ob vseh teh informacijah pozabimo na bistvo, da imaš človeka rad, da uživaš ob njegovi bližini, da z njim deliš intimne trenutke skratka predvsem da uživaš v trenutkih. Sicer pa ob vsem tem začneš razmišljat, kot da smo mošči nič oziroma, da nam ob pogledu na žensko ne gre po glavi drugega kot: "Navali narode", no motite se, zadnji članek pa nam da slutiti, da si o željah, idejah ne upamo spregovoriti na glas. To mi gre na živce, da so ljudje tiho in si ne upajo povedat kaj jim najbolj ugaja, kar jih moti, kaj si želijo, potem pa ni čudno, da jim čez čas pokne film.

Kar vsi pozabljajo pa je, da je treba najprej spoštovati svoje lastno telo, se sprejeti takega kot si, nekatere stvari se sicer da spremenit, za kar je potrebno ponavadi dolgo časa in pa truda, ki pa je na koncu vedno poplačan.

Elixir 4

No po dolgem izbiranju sem jih le končno nabavil, nove copate. Kar dolgo je trajalo preden sem se odločil za nakup, pa saj veste, človek se mora v copatih dobro počutit, še posebej če nabija kilometražo. Po nekaj meritvah na tekaški stezi in snemanju mojega teka smo ugotovili, da sem hud pronator. To je sicer že razvidno iz starih copat:



Saucony-jke so nevtralen copat zato je obraba še toliko bolj očitna. Sedaj sem se ponovno odločil za nakup Mizuno copat, kljub temu da z modelom Elixir 3 nisem bil najbolj zadovoljen ampak obraba gume na podplatu je bila minimalna kljub 1900 km, ki jih imajo za sabo. Prvi stik z modelom 4 je bil nekoliko drugačen, bolj dinamičen, odziven, zatoso me prepričale, da sem jih vzel domov. Kaj več bom lahko povedal drugič, ko jih peljem na "sprehod".



So pa lepe farbe :)))

500

Pa je spet eden PB več, nekaj malega čez se jih je nabralo ta mesec. Načeloma nisem imel v planu takšne količine, toda priprave na Sladkih6 sem letos vzel nekoliko bolj resneje. Prav tako sem enostavno rabil svoj čas, ki si ga privoščim z odklopom in razmišljanjem med tekom, kajti faks, delo v laboratoriju in pa kot administrator spletne strani terjajo svoje in tek je pravi balzam.

Za zaključek leta bi si rad privoščil osebno "darilo", tale tek mora res biti fantastičen, že slike povedo svoje in glede na to da si letos zaradi dela nisem "privoščil" morja kaj šele dopusta, bi bilo fajn bit vsaj en dan na primorskem, seveda spet v odlični družbi. Lepo bi bilo imet tudi spremljevalca/ko na kolesu ampak po moje bo znanstvena fantastika poiskat koga, kaj šele ko mu razložim kaj vse lahko pričakuje :))). Pa ne gre se zame ampak za princip, da je nekdo s tabo, da tudi on naredi nekaj zase, oziroma, da podeliš tisti delček "lepega".

Jesen je letos res odlična, in ni boga da ne bi izkoristil vsako prosto minuto. Ja včasih mi jih primanjkuje ampak sedaj sem že toliko fleksibilen, da se znajdem v vsaki situaciji. Čudi me edino depresivnost, katere je čutiti vedno več med ljudmi, ja res se približujejo prazniki, ko nismo radi sami, čas ko je zunaj mrzlo in je fajn, če se imaš kje za "pogret", toda včasih je tudi potrebno kaj storiti ne samo čakati in tožiti.

Življenje je izziv, sprejmite ga.