6 ali 100 sladkih?

Pa je za nami, najslajši dan v letu, no vsaj za nas, ki smo bili tam. Zbirat smo se začeli nekje okrog 9 ure, sami večinoma znani obrazi, same legende tekaškega foruma, nekateri smo zraven že vsa tri leta in ni mi žal, da se vsako leto vrnem. Na začetku me je tudi nekoliko presenetilo sporočilo, ki sem ga dobil, bilo je ta pravo, hvala.



Kmalu je bil čas, da se podamo na šest urno norenje, v krogih, po Sladkem vrhu.



v Kaj se podajamo smo načeloma vedeli že ob sami prijavi, seveda pa so nekatere še bolj prepričale mize, ki so se kar šibile od dobrot domačih ali ne domačih, glavno je bilo, da vsebujejo zadostno količino "cukra".




Pa še malo pod drugim kotom:



Sprva sicer nekoliko oblačno vreme se je kasneje prelevilo v prelep sončen dan, ja vreme je kljub dokaj nizkim temperaturam zdržalo, slednje so mi sicer povzročale kar precej težav, kar je občutil marsikdo, ki mi je med tekom stisnil roko.



Drugače pa je bil sam tek bolj kot borba z glavo in telesom, ki sta zdaj že tako ali tako navajena vsega najhujšega, spet borba z želodcem. Krči so se začeli že tam nekje po 15 krogu ko sem spil testno energijsko pijačo, ki nam je bila na voljo. Od takrat naprej pa je šlo kot po vlaku smrti malo gor malo dol. Družbo mi je prvo polovico delal Vencelj s katerim sva kot sem do sedaj že večkrat omenil na takih prireditvah pač nerazdružljiva, žal pa je takrat odnehal in sem moral nadaljevati sam s svojim norenjem, verjetno je bil hud ker sem mu večkrat kako zapel :))). No zaradi krčev nisem polagal tolko pozornosti kolko energije vnašam v telo zato mi je začelo tam po 55 krogu kar hudo primanjkovat moči, odločil sem se da malo počijem, vzamem malo kemije in pa seveda pojem nekaj ker mi je kar fajn krulilo po želodcu. Z novo energijo sem spet dobesedno "žgal" naprej in počasi nabiral nove kroge, utrujenost je začela sekati v noge tam okrog 62 kroga, ko sem si začel govorit, da le še tri odtečem pa imam več kot dovolj za danes. V tistem pa me je prehitel zajc in mi dejal, da sem tretji in naj še malo stisnem, ker je bil zasledovalec le kakšen krog za mano. No razlog je bil dovolj očiten, da sem stisnil zobe in tekel še naprej dokler me pač ne ustavijo v štartno ciljnem prostoru, sicer pa se zadnje 4 kroge tako ali tako ne spomnim več.

No po dobrih šestih urah pa je bilo končno vsega konec, takega prihoda v cilj še ne pomnim, zadnjih tristo metrov, kot imam v navadi, je sledil ciljni šprint, pač žgeš kolko se da, navijanje in vzpodbujanje ter seveda kasneje čestitke pa so bile nepopisne.

Končni rezultat? 3. mesto absolutno, ena plaketa več, in pa nasmeh na licu sta povedala svoje. Najbolj pa me je presenetilo to, da smo "mladi" ultraši ugnali vse ta stare in izkušene mačke, no mogoče je pa čas, da začnemo mi z bojem, ki so ga oni "bili" do sedaj in da ohranimo ugled in spoštovanje TF, doma in na tujem.

Za konec čestitke in zahvala vsem , ki ste bili tam, ki ste navijali, če bi omenil vsakega verjetno ne bi tako hitro prišli do konca. Hvala predvsem Patriciji, Venclju, Tatjani in pa Boštiju za vzpodbudne besede in pa misli, Urški za preživelo "mučenje" ter seveda družini Korajžija, brez katere tega in takega dneva ne bi bilo, kapo dol! Se vidimo drugo leto!

Za konec pa še hvala za prečudovite fotke Maksimiljanu, sicer pa same povedo več...

Navali narode

"Bo sladkih res sladkih?", vprašanje, ki mi roji po glavi že od nedelje. Že takrat je dalo slutit, da ne bo ravno blesteči teden pred mano, bolečine v nogah, nenadne hude ohladitve in pa težave z želodcem od ponedeljka so tisto kar ga je nekoliko zameglilo. Borb z želodcem sem že vajen, načeloma lahko rečem, da jih kar pogrešam če jih ni, človek se pač sčasoma naveže, toda takih kot so bile tokrat pa že dolgo ne. Pa ravno sedaj, ko bi moral malo bolj poskrbet in gledat kaj dam v usta oziroma, da dam kaj več v usta je šlo kar nekaj ven iz mene pa tudi apetit me je čist minil, pomagala je Coca-cola, vem da ni to najbolj pametna rešitev, ampak v krizi še pes mačko pojé. No da bi pa vseeno pokril dnevne potrebe sem preizkusil tudi kašico, če imate otroka jo toplo odsvetujem ker bo verjetno končala v vas, je namreč brez sladkorja, kot testni zajček pa sem navajen že vsega in ta je glih po mojem okusu :)). No skratka stanje se počasi izboljšuje, Sladkih6 nas nestrpno čaka upam, da bo tako kot sem si zamislil, čeprav bo moja spremljevalna in podporna ekipa ostala letos doma, tako da bom moral malo več sam paradirat.

Ker sem ta teden malo več počival sem si čas krajšal s prebiranjem raznoraznih člankov. Najbolj so mojo pozornost pritegnili predvsem tisti z nekoliko bolj vročo vsebino: Skrivnosti zadovoljne ženske,Deset vrst ženskega orgazma,Kaj moški želijo pa ne upajo povedat naglas in še bi lahko našteval. Zakaj sem jih omenil? Predvsem zato, ker začne človek razmišljat v smeri, če je potrebno, da "osrečiš" in "zadovoljiš" žensko prej prebrat navodila za uporabo ali pa raje kar kak leksikon, preden se stvari sploh lotiš. Ljudje kompliciramo, to je dejstvo ampak včasih pa res ni treba pretiravat. Ob vseh teh informacijah pozabimo na bistvo, da imaš človeka rad, da uživaš ob njegovi bližini, da z njim deliš intimne trenutke skratka predvsem da uživaš v trenutkih. Sicer pa ob vsem tem začneš razmišljat, kot da smo mošči nič oziroma, da nam ob pogledu na žensko ne gre po glavi drugega kot: "Navali narode", no motite se, zadnji članek pa nam da slutiti, da si o željah, idejah ne upamo spregovoriti na glas. To mi gre na živce, da so ljudje tiho in si ne upajo povedat kaj jim najbolj ugaja, kar jih moti, kaj si želijo, potem pa ni čudno, da jim čez čas pokne film.

Kar vsi pozabljajo pa je, da je treba najprej spoštovati svoje lastno telo, se sprejeti takega kot si, nekatere stvari se sicer da spremenit, za kar je potrebno ponavadi dolgo časa in pa truda, ki pa je na koncu vedno poplačan.

Elixir 4

No po dolgem izbiranju sem jih le končno nabavil, nove copate. Kar dolgo je trajalo preden sem se odločil za nakup, pa saj veste, človek se mora v copatih dobro počutit, še posebej če nabija kilometražo. Po nekaj meritvah na tekaški stezi in snemanju mojega teka smo ugotovili, da sem hud pronator. To je sicer že razvidno iz starih copat:



Saucony-jke so nevtralen copat zato je obraba še toliko bolj očitna. Sedaj sem se ponovno odločil za nakup Mizuno copat, kljub temu da z modelom Elixir 3 nisem bil najbolj zadovoljen ampak obraba gume na podplatu je bila minimalna kljub 1900 km, ki jih imajo za sabo. Prvi stik z modelom 4 je bil nekoliko drugačen, bolj dinamičen, odziven, zatoso me prepričale, da sem jih vzel domov. Kaj več bom lahko povedal drugič, ko jih peljem na "sprehod".



So pa lepe farbe :)))

500

Pa je spet eden PB več, nekaj malega čez se jih je nabralo ta mesec. Načeloma nisem imel v planu takšne količine, toda priprave na Sladkih6 sem letos vzel nekoliko bolj resneje. Prav tako sem enostavno rabil svoj čas, ki si ga privoščim z odklopom in razmišljanjem med tekom, kajti faks, delo v laboratoriju in pa kot administrator spletne strani terjajo svoje in tek je pravi balzam.

Za zaključek leta bi si rad privoščil osebno "darilo", tale tek mora res biti fantastičen, že slike povedo svoje in glede na to da si letos zaradi dela nisem "privoščil" morja kaj šele dopusta, bi bilo fajn bit vsaj en dan na primorskem, seveda spet v odlični družbi. Lepo bi bilo imet tudi spremljevalca/ko na kolesu ampak po moje bo znanstvena fantastika poiskat koga, kaj šele ko mu razložim kaj vse lahko pričakuje :))). Pa ne gre se zame ampak za princip, da je nekdo s tabo, da tudi on naredi nekaj zase, oziroma, da podeliš tisti delček "lepega".

Jesen je letos res odlična, in ni boga da ne bi izkoristil vsako prosto minuto. Ja včasih mi jih primanjkuje ampak sedaj sem že toliko fleksibilen, da se znajdem v vsaki situaciji. Čudi me edino depresivnost, katere je čutiti vedno več med ljudmi, ja res se približujejo prazniki, ko nismo radi sami, čas ko je zunaj mrzlo in je fajn, če se imaš kje za "pogret", toda včasih je tudi potrebno kaj storiti ne samo čakati in tožiti.

Življenje je izziv, sprejmite ga.

Ljubljanski maraton

No pa je za nami, dan zaradi katerega je bila prejšnja noč med mnogimi neprespana, prežeta z različnimi občutki, dilemami, strahom. Tek na katerega se je marsikdo pripravljal skoraj celo leto, vložil ogromno truda, spet za druge je bil to le eden izmed mnogih nastopov v njihovi bogati tekaški karieri.

Sam se ga tokrat nisem aktivno udeležil, tako da je bilo to prvič, da sem si tekaško prireditev ogledal iz razdalje, kot fotograf in navijač. Zjutraj sem najprej pričakal Andreja z družino, ker smo se zmenili, da pri meni pusti avto in jo nato skupaj mahnemo na glavni prireditveni prostor, preživeli smo odličen dan tak da Andrej ne se bat, blo je super! Ob prihodu na mesto dogajanja mi je pogled takoj padel na dres Herbalife, to ne more biti drugi kot Bošti in res je bil, spustila sva se v kar dolgo debato a žal sem moral kmalu naprej. Nato smo jo mahnili proti Maxi-ju, ki je bil naša naslednja točka, kajti zmenili smo se da se TF-jevci tam dobimo in naredimo eno gasilsko, najprej me je prav prijetno objela naša Lenči, sledila je Barbara, pa Tatjana, ja človek se navadi :)), nato pa sem bil najbolj vesel ker sem po dolgem času spet srečal Venclja, ki mi je takoj segel v roko in mi čestital, res je človek in prijatelj pa pol. Slika ki je nastala:



Kmalu nato so se ostali podali na štart jaz pa kar na položaj kjer sem poskušal ujeti, kar se da dobre fotke. Ob čakanju in gledanju štartno-ciljnega prostora so me obleteli smešni občutki in spomini. Ljubljanski maraton je bil tudi zame prva uradna prireditev in sicer pred dvema letoma:



Pred dvema letoma še kot zelenec na polovički, danes (menda) najmlajši ultramaratonec v Sloveniji, kar je takrat šlo skozi mene ne morem napisat.

Tokratni maraton sem izpustil predvsem iz enega razloga, enostavno se nočem skurit, saj vem da bi ga "žgal" če bi me pustili na cesto, ampak se čez dva tedna nameravam udeležiti najbolj "sladke" prireditve pri nas Sladkih6, zato je moj trening naravnan v tej smeri, kakšni so plani pa bojo prihranjeni vse do cilja, prvi je da bom tisti dan užival v spet odlični družbi.

Kam gremo?

Za mano je mesec zaznamovan s potovanji, najprej gostovanje v Angliji, nato gostovanje v Bratislavi in za zaključek še pot v San Marino. V tem času sem videl več Evrope kot prej v celem življenju, resda, da nisem odnesel koliko bi si mogoče želel toda bilo je dovolj, da sem spoznal njeno raznolikost in pisanost. O Angliji sem se že razpisal, da še nekaj povem o Bratislavi in San Marinu.

Bratislava je naredila poseben vtis, na prvi pogled me je spominjala na Madžarsko. Revne četrti, trolejbusi, nasmejani starejši ljudje, na drugi strani pa vidiš na cesti Bentley-a in še kaj podobnega, torej zelo dvolična država. Tja smo prispeli v petek, sledila je namestitev in pot pod noge v mestni center, seveda z namenom, da si fantje privoščijo tako zelo zasluženo pivo. Kos mo končno prišli do starega dela mesta pa sem se sam moral obrniti in jo kreniti po isti poti nazaj, saj me je čakala tiskovna konferenca. Po njej sem jo mahnil nazaj v hotel kjer sem opravil še zadnje dolžnosti, objavil sveže informacije na spletu, nato pa dobesedno padel v posteljo in zaspal. Naslednji dan je bil namenjen spet pohajkovanju po mestu in iskanju najcenejšega piva, zvečer pa nas je čakala tekma s Slovaško izbrano vrsto, ki se ne bi mogla lepše končat. Zmaga naših fantov je odmevala še dolgo v noč in tudi veselje na avtobusu ni tako hitro poleglo. V Ljubljano smo prispeli zjutraj okrog 6-ih in čez dve uri sem si enostavno moral privoščiti še svoj kos torte in odtečt daljšo razdaljo za sprostitev.

Čez dobre tri dni je sledila pot v San Marino, 610 km dolga pot v eno smer, je minila precej bolj umirjeno kot prejšnja, verjetno zato ker se jih je večina odločila in šla z lastnim prevozom. Mesto San Marino ni naredilo posebnega vtisa na nas, predvsem fantje so bili razočarani ker smo uspeli najti samo en odprt bife, kjer so si lahko privoščili pivo, ostali so se podali še v stari del mesta sam pa sem ostal pri stadionu, saj me je čakalo še nekaj formalnosti. Organizacija tekme je pa bila najslabša doslej, novinarji smo zmrzavali pri nizkih temperaturah saj tiskovnega središča tokrat sploh ni bilo, ogreli so nas le trije goli in zvesto navijanje s tribun. Po tekmi pa kot ponavadi pot domov in prihod v Ljubljano ob 6:30 zjutraj, slednjemu je seveda sledil trening, spet dolg enostavno sem moral odklopit. Slovensko reprezentanco tako še ena verjetno najpomembnejša tekma, kvalifikacije za uvrstitev na SP 2010 v Afriki, upam samo da ne dobimo Rusije, pa ne zaradi tekme temveč zaradi mraza.

Za lep zaključek tedna smo se v petek zvečer še dobili pri meni na vikendu na kostnjevem pikniku. Kljub nekoliko manjši udeležbi od planirane smo se imeli fajn, izvedeli kako novo dogodivščino, spoznal sem Patricijo, predvsem pa smo ob sproščenem zobanju kostanjev preživeli tistih nekaj uric skupaj, česar je zadnje čase žal vedno manj.

Zadnji mesec se aktivno pripravljam tudi na naslednjo tekaško prireditev, ki se je bom udeležil, Sladkih6. Verjetno ena najlepših in najslajših prireditev pri nas, predvsem zato ker se zberemo skupaj na enem mestu in tako zaključimo aktivno leto, ki je za nami. Tokrat je bilo res aktivno in pisano, skuril sem 3 copate, podrl kar nekaj PB in pa za vrhunec sezone dobil pokal za drugo mesto kategorično na 100K v Steyr-ju. Nato sledi nekaj počitka in zimsko nabiranje baze, oziroma treningi, ki bodo temeljili predvsem na počutju in vremenu.

100

Vse skupaj se je začelo avgusta, nekje takoj po Trans Slovenija. Inot je v svojem blogu zapisal, da bi še letos rad opravil z uradno 100ko, zato se mi je pojavila možnost da naredim popravni izpit, ker na TS nisem prišel do konca in dogažem, da zmorem. Kmalu se je za idejo zagrel tudi Boris tako, da je bilo že skorajda 100%, da bomo 19.9. odšli v Steyr avanturam naproti.

Tako sem se lotil priprav, saj sem hotel da mi tokrat res uspe in, da bo z želodcem, mojo največjo težavo, vse v redu. Treningi so bili dokaj naporni, čeprav na prvi pogled ne izgledajo, ampak končna tedenska kilometraža pa pove svoje. Vse skupaj mi je še malo otežil obisk tekme v Angliji, ki mi je odvzel še tako potrebno dodatno energijo in sem moral poskrbet za ekspresno regeneracijo in nadaljevanje s programom ko sem prišel domov.

No in počasi je prišel dan odhoda. Določili smo se, da v Steyr krenemo že dan prej zaradi prijavnine in pa da bomo pravočasno ter spočiti na štartu. Tako sem v petek 18.9. odšel z avtobusom proti mariboru, kjer smo se zmenili, da se dobimo, gremo še v zadnje nakupe in jo mahnemo na pot. Ker sem bil več kot uro prezgoden sem se zmenil, da se s Samantho dobim na kavi. Minilo je ekspresno hitro in pospremila me je na železniško, ki je bila naša štartna pozicija, čeprav je nekaj bilo takrat sem se ji zahvalil, sva se poslovila in z velikim nasmeškom krenil proti fantoma, ki sta ravno pakirala Borisove stvari v avto. Ustavili smo se še v Europarku, nabavili in se najedli ter se polni optimizma podali proti Avstrijski meji.

Pot je bila zanimiva, nepozabna, čeprav bi lahko vse skupaj padlo v vodo, ko je Borisa na počivališču pičila osa, saj je alergičen na pike. Vrat mu je grdo otekel toda ob posredovanju kemije je oteklina počasi začela izginjat. Seveda nas je vodil Garmin, ki je bil kriv tudi, da smo naredili nekoliko daljšo pot od načrtovane in tako spoznali še okolišče ceste ter pokrajino. No vseeno nam je uspelo in smo pol ure pred četrto popoldan priseli na naš končni cilj. Sledil je ogled prizorišča in kasneje šotorišča, skupaj smo se namreč odločili, da bomo noč preživeli na prostem v šotorih. Po prijavi in formalnostih smo začeli s postavljanjem šotorov, no ja priredili smo celo majhno tekmovanje a na koncu smo pomagali kar eden drugemu :) in tako je izgledal naš končni izdelek:



Ker smo imeli še dovolj časa smo še šli na krajši ogled meste in tušev oziroma šole, kjer je bila druga opcija za prenočiti. Po večerji smo se počasi podali nazaj proti šotorom, pripravili vse potrebno za naslednji dan, saj je bilo potrebno vstat zelo zgodaj, zajtrk je bil ob 5:40, štart pa ob 7:00. Večerj je bilo kar nekaj akcije, Zajc je spal zraven mene, Inot pa v svojem šotoru, družbo so nam delale race ter ropotanje Steyr-jev (traktorjev), kateri so še posebej Zajcu načenjali živce :)). Uspelo mi je zaspat ampak nekje ob 1 zjutraj me je zbudil čuden zvok, ko sem odprl oči se je šotor kar dvigoval, veter je bil tako močan da sem samo tiho prosil naj ne podere vse skupaj, oziroma naj mine do naslednjega dne. No noč smo preživeli kot pravi kenijci, seveda smo bili edini, ki so si upali prespati na prostem, ostali so verjetno noč preživeli kjer po hotelih, prijetno na toplem in mehkem, ampak to nima efekta!

Ob 7:00 drugi dan pa se je začelo, majhna grupica se nas je zbrala na štartu (ki je bil točno na minuto) in se podala dnevu, bolečinam, vročini, dehidraciji in še bi lahko našteval, nasproti. Ura je dokaj hitro minevala, prvih 50 me je spremljalo kar nekaj bolečin in sem večkrat moral pošteno stisnit zobe, ampak v glavi sem si neprestano ponavljal, da je to samo za ogrevanje, mačji kašelj za mene. No po polovički sem vseeno uporabil pomoč kemije, da mi je bil tek nekoliko olajšan, taktiko, ki sem jo uporabljal pa je bila tista ki sva jo z Vencljem uporabljala na Formaratonu: "Pij najmanj vsake 5 km, tako kot so postojanke na maratonih!", ter Tatjanino iz formaratona: "Uroš ne pozabi jest!", le ta dva stavka sem imel od začetka do konca proge v mislih in tako skrbel za konstanten dovod energije in tekočine, da je motorček lahko brez problemov nadaljeval. V glavi sem imel tudi dogodke iz prejšnjega dne, ob katerih sem se prijetno nasmehnil, čez čas pa sem osvojil tudi publiko, dj-e ter ostale, ki so bili fenomenalni. Če pač pokažeš malo zanimanja in ne "tečeš samo", jih takoj osvojiš, tako smo se zafrkaval, pogovarjal, delali valove, plesali...da je vse skupaj res minilo ekspresno hitro pa tudi na bolečine sem z njihovo pomočjo pozabil. Boris me je na koncu razglasil za zabavljača dneva, hja pač jaz tečem s srcem in tudi za zabavanje publike je potrebno poskrbet ali? :)

No in po 9:20:21 je bilo vse skupaj konec, zadnji krog je vsak tekel z zastavico, koliko mi jih je segalo v roke takrat pa sploh nisem štel ker sem že bil fajn "pod vplivom". No seveda sem v cilj pritekel s stilom pa tudi utrujen glede na to da je bilo za mano 100 kilometrov nisem bil tako zelo, verjetno tudi zaradi delovanja tablet, vse kar sem takrat hotel je bila edino pijača. Pogled na ekran pa mi je tudi dal vedet, da sem osvojil 2. mesto kategorično tako kot Boris, ki me je že čakal v cilju, Inot pa je še rabil nekaj krogov. Fanta sta bila čudovita, še posebej Inot se je vnel zadnje kroge in bil poln energije, tako da me je še on dodatno vzpodbujal in me "rinil" naprej.

No po koncu smo se odločili, da podremo šotore ter počakamo na razglasitev šele nato pa stopimo do tušev, ki so bili v prej omenjeni šoli, ki pa je bila kar 3 km oddaljena od prizorišča, tako da smo tja morali kar z avtomobilom. Jaz in Boris sva tako dobila pokale za 2. mesto v svoji kategoriji, Inot pa jo je tokrat žal odnesel le s priznanjem. Sledili so tuši in končno pot domov, ki pa je trajala skoraj 7 ur saj smo se odločili da Borisa dostavimo kar domov v Ljubljano.

Fanta bilo je nepozabno, od kampiranja, teka, druženja skratka vsega, upam da še doživimo kaj podobnega skupaj, no sicer pa če ne prej drugo leto nas lahko v Steyr-ju spet pričakujejo, saj je organizacija, proga predvsem pa vzdušje in ljudje enostavno na "nivoju", in sem od začetka do cilja odtekel z nasmehom na obrazu.

Hvala!