Kam gremo?

Za mano je mesec zaznamovan s potovanji, najprej gostovanje v Angliji, nato gostovanje v Bratislavi in za zaključek še pot v San Marino. V tem času sem videl več Evrope kot prej v celem življenju, resda, da nisem odnesel koliko bi si mogoče želel toda bilo je dovolj, da sem spoznal njeno raznolikost in pisanost. O Angliji sem se že razpisal, da še nekaj povem o Bratislavi in San Marinu.

Bratislava je naredila poseben vtis, na prvi pogled me je spominjala na Madžarsko. Revne četrti, trolejbusi, nasmejani starejši ljudje, na drugi strani pa vidiš na cesti Bentley-a in še kaj podobnega, torej zelo dvolična država. Tja smo prispeli v petek, sledila je namestitev in pot pod noge v mestni center, seveda z namenom, da si fantje privoščijo tako zelo zasluženo pivo. Kos mo končno prišli do starega dela mesta pa sem se sam moral obrniti in jo kreniti po isti poti nazaj, saj me je čakala tiskovna konferenca. Po njej sem jo mahnil nazaj v hotel kjer sem opravil še zadnje dolžnosti, objavil sveže informacije na spletu, nato pa dobesedno padel v posteljo in zaspal. Naslednji dan je bil namenjen spet pohajkovanju po mestu in iskanju najcenejšega piva, zvečer pa nas je čakala tekma s Slovaško izbrano vrsto, ki se ne bi mogla lepše končat. Zmaga naših fantov je odmevala še dolgo v noč in tudi veselje na avtobusu ni tako hitro poleglo. V Ljubljano smo prispeli zjutraj okrog 6-ih in čez dve uri sem si enostavno moral privoščiti še svoj kos torte in odtečt daljšo razdaljo za sprostitev.

Čez dobre tri dni je sledila pot v San Marino, 610 km dolga pot v eno smer, je minila precej bolj umirjeno kot prejšnja, verjetno zato ker se jih je večina odločila in šla z lastnim prevozom. Mesto San Marino ni naredilo posebnega vtisa na nas, predvsem fantje so bili razočarani ker smo uspeli najti samo en odprt bife, kjer so si lahko privoščili pivo, ostali so se podali še v stari del mesta sam pa sem ostal pri stadionu, saj me je čakalo še nekaj formalnosti. Organizacija tekme je pa bila najslabša doslej, novinarji smo zmrzavali pri nizkih temperaturah saj tiskovnega središča tokrat sploh ni bilo, ogreli so nas le trije goli in zvesto navijanje s tribun. Po tekmi pa kot ponavadi pot domov in prihod v Ljubljano ob 6:30 zjutraj, slednjemu je seveda sledil trening, spet dolg enostavno sem moral odklopit. Slovensko reprezentanco tako še ena verjetno najpomembnejša tekma, kvalifikacije za uvrstitev na SP 2010 v Afriki, upam samo da ne dobimo Rusije, pa ne zaradi tekme temveč zaradi mraza.

Za lep zaključek tedna smo se v petek zvečer še dobili pri meni na vikendu na kostnjevem pikniku. Kljub nekoliko manjši udeležbi od planirane smo se imeli fajn, izvedeli kako novo dogodivščino, spoznal sem Patricijo, predvsem pa smo ob sproščenem zobanju kostanjev preživeli tistih nekaj uric skupaj, česar je zadnje čase žal vedno manj.

Zadnji mesec se aktivno pripravljam tudi na naslednjo tekaško prireditev, ki se je bom udeležil, Sladkih6. Verjetno ena najlepših in najslajših prireditev pri nas, predvsem zato ker se zberemo skupaj na enem mestu in tako zaključimo aktivno leto, ki je za nami. Tokrat je bilo res aktivno in pisano, skuril sem 3 copate, podrl kar nekaj PB in pa za vrhunec sezone dobil pokal za drugo mesto kategorično na 100K v Steyr-ju. Nato sledi nekaj počitka in zimsko nabiranje baze, oziroma treningi, ki bodo temeljili predvsem na počutju in vremenu.