Skok čez Trojane

5:00 Zjutraj Ljubljana. Po zajtrku še enkrat preverim če imam vse s sabo, skočim na kolo in že sem na poti proti železniški postaji. V mestu srečam tiste najbolj "vztrajne" z bureki in kebabi v roki, glasnim debatiranjem in majavih nog. Zamislim se in si rečem le no ja vsakomur svoje in si nočem beliti glavo s tem, kljub opolzkim besedam na moj račun, saj imam trenutno dosti bolj pomembnejše stvari za premišljevat. Že kmalu sedim na vlaku, ki se s polno hitrostjo poda proti Zagorju, oči mi zaradi zgodnje ure prijetno vleče skupaj a ne pustim, da bi zakinkal saj bi potem bil cel trd, kar pa je bilo najmanj potreboval. Napišem še sms, počakam da Garmin poišče satelite in že je čas, da se podam novim avanturam naproti.
Jutranje meglice v Zagorju:Tale kos poti je bil najbolj "naporen" saj se je pot cel čas rahlo dvigovala, sicer se ni videlo, vendar je bilo čutiti kot zbadanje v kolenu in rahli bolečini v zadnjem delu stegen.
Nek zaščiten spomenik:
No tule pa se je začelo tisto veselje, kar lep kos poti z hudim vzponom, toda moja tehnika pri teku v hrib, nad katero se navdušuje celo Bernarda, me je spet rešila, saj sem jo "žgal" s kar precejšnjim tempom 7:30.
Pogled na glavni vzpon:Kaj kmalu je bil tudi ta za mano in že se mi je odprl eden najlepših pogledov na dolino, ki sem jo pustil za sabo. Ravno zaradi lepote, ki jo skriva naša preljuba majhna "kokoška" se jo res splača osvajati brez avtomobila, saj divjanje po avtocesti ne prinese tako čudovitih razgledov, saj vem da je pač to čas ko bi bli vsi radi najhitreje na cilju, ampak včasih se splača "relax, take it easy".
Prelepi razgled:
No ob prihodu na Trojane skorajda zavijem na avtocesto, vendar se spomnim, da sem pozabil na vinjeto torej jo mahnem po stari cesti, ki se jo spomnim še iz otroških dni, ko je bila avtocesta še v izgradnji in je predstavljala glavno povezavo z Ljubljano. Pot do Blagovice je bila še resda čarobna naprej pa je bila že preveč "modernizirana" in tudi stik z naravo je nekam izpuhtel zato sem se osredotočil na temperaturo, ki se je začela počasi dvigovat ter copate, ker rabim nove in sem poskušal ugotovit, kaj je narobe s temi in kaj bi bilo treba izboljšati. Ure so počasi minevale, malo sem zalutal vmes toda na srečo našel pravo pot, takrat pa se pred mano pojavi tabla, ki privabi prešeren nasmeh na usta:Uspelo, še malo pa je spet eno potepanje za mano. Bilo je čudovito, telo in glava spet kot eno in na mestu, če mi bo takole šlo avgusta potem sem res na konju. Kmalu prečkam še Savo in takrat res vem, da sem v Ljubljani.
Pogled na Savo:
Pred mano je le še tek po Dunajski cesti, ki mi pričara tudi spomin na Ljbuljanski maraton saj trasa poteka ravno po delu poti, ki sem ga pretekel (tudi zavoj pri prehodu čez obvoznico), in kmalu je tu cilj oziroma jutranji štart železniška postaja. Nasmešek iz ust kar ne more izginit, čas za par sms-ov, zajaham ponija in poln lepih vtisov odvihram domov.
Hvala vsem za podporo in kako misel name med tekom, predvsem Tatjani, Barbari in Romani, ki so "pazile" name. Upam, da mi bo v bodoče uspelo spraviti pod kapo še kako prelepo avanturo in še pobliže spoznat kak delček Slovenije in si zares rečt:

I feel Slovenia

Pa še statistika za tiste, ki jih zanima:

Time:	05:12:17
Distance:	54.29 km
Elevation Gain:	1,281 m
Calories:	3,653 C

Avg Pace: 05:45 min/km

Min Elevation: 218 m

Max Elevation: 608 m

Avg Heart Rate: 149 bpm

Max Heart Rate: 164 bpm